Dne 5.4.2017 smo pripravili dogodek, na katerem smo se zbrali prostovoljci, naši dedki in babice. Na srečanju smo se pogovarjali o njihovem otroštvu in izkušnjah.
Povedali so nam da je bilo življenje včasih precej drugačno od današnjega. Živeli so bolj “svobodno”. Niso bili odvisni od telefona, zato so veliko manj oziroma nič pred pametnimi telefoni, računalniki, tablicami,…saj jih v njihovi mladosti sploh niso imeli. Nekateri so že imeli televizijo, drugi pa ne. Zato so se velikokrat zbirali pri družini, ki je imela televizijo in skupaj spremljali kakšno oddajo.
V šolah so morali biti zelo pridni. Učitelje so spoštovali veliko bolj kot jih spoštujemo danes. Ko je učitelj stopil v razred, so morali vsi učenci vstati in ga tako pozdraviti. Roke so morali imeti na hrbtu celo šolsko uro (seveda ko so pisali so lahko imeli roke na mizi). Imeli so ocenjevanje, poleg ostalih predmetov tudi za lepopis in vedenje. Če te ocene niso bile dobre, so tudi ponavljali razred. Za šolo so imeli vrt, ki so obdelovali pri pouku gospodinjstva. Zraven pa so imeli tudi živali (kokoši, prašiče,…). V tistem času sta bili v šiški samo dve šoli. Veliko je bilo neposeljenih površin, kjer so danes naselja.
V trgovinah ni bilo vsak dan kruha, saj so ga pripeljali samo enkrat na teden. Zato se je veliko gospodinj odločalo za peko lastnega kruha. Doma so ga zamesili, nato pa odnesli v pekarno speči, včasih kar na saneh.
Tudi detergenta za pomivanje posode še niso poznali, zato so pomivali s pomočjo peska. Dobro je bilo, da studenčne vode takrat niso bile tako onesnažene kot so danes.
Njihov prosti čas pa je mineval z igrami (med dvema ognjema, ristanc, zemljo krast,…), ki so se igrali na cestah, travnikih in poljih. Igra na cestah je bila takrat še kar varna, saj ni bilo veliko avtomobilov. Veliko so pomagali doma, na vrtovih in njivah. Kadar so bili jezni, so odšli v gozd in začeli peti, kar jih je pomirjalo. Veliko so se družili, saj so ves svoj prosti čas preživljali zunaj v svoji družini. Danes imamo otroci več organiziranih zaposlitev (kroški, treningi, glasbene šole, jezikovni tečaji), zato je skupnega druženja zunaj veliko manj.
Druženje s starejšimi je bilo zanimivo, saj so nam povedali veliko zanimivega o svoji mladosti, ki je bila precej drugačna od naše. Takega druženja si še želimo.
Zapisali
Marjeta Babnik
Hana Repac
